Uspešnost gospodarstva je vse bolj odvisna od znanja zaposlenih, vir konkurenčne prednosti predstavlja v vedno več podjetjih ravno znanje; struktura delovno aktivnega prebivalstva z ustrezno visoko izobrazbo ni ustrezala razvojnim ciljem in vse to je pripeljalo do povečanja deleža prebivalstva, vključenega v izobraževanje. Ob soočenju s krizo v sedemdesetih letih so se države nanjo odzvale s prestrukturiranjem izobraževalnega sektorja, povečanjem učinkovitosti in predvsem s sprostitvijo novih oblik financiranja izobraževanja. Obseg na znanju temelječih storitev, kakršne so finančne, poslovne in telekomunikacijske storitve, se povečuje precej hitreje od obsega ostalih storitev. Tudi med javnimi storitvami najhitreje naraščajo ravno na znanju temelječe: to so zdravstvo, socialno varstvo in izobraževanje. Države se zavedajo, da je za učinkovito ustvarjanje potreben dvosmerni pretok in uporaba znanja, v enaki meri pa za gospodarski razvoj ter kakovostna delovna mesta.